V četrtek je bil moj rojstni dan. In kot ponavadi na ta dan, sem se tudi tisto jutro zbudila zgodaj in še v postelji razmišljala o svojem življenju. Saj veš, ko si spet eno leto starejši in tuhtaš, kdo si in če si to, kar si si vedno želel ... Tisoč drobnih misli. In potem sem vstala, se umila, oblekla, si nadela kapo in odšla na tržnico po ranunkule. Ker je kupovanje rož sebi eden tistih malih ritualov, ki sem si jih privzgojila z leti. In eden mojih najljubših občutkov je hoditi po mestu z ogroooomnim šopkom rož v naročju. In potem pridem domov, odložim cvetje, izberem vazo, uredim šopek, malo posedam in gledam v šopek (tudi skozi objektiv) ... Letos, morda bolj kot kdajkoli, se začenjam zavedati tistih traparij, ki me delajo takšno, kot sem. A ni hecno, celo življenje so del tebe, potem pa se kar naenkrat totalno zaveš, iz česa si narejen, v kaj si se samoustvaril. Vse odvečno in neiskreno, kar nisi zares ti, z leti izgine, se odlepi/spere s tebe, ostaneš pa samo ti, z vsemi traparijami, minusi in plusi vred. In ostanejo ljudje, ki te imajo radi točno zato.
In ja, da imam rada roza cvetje, je le ena izmed teh traparij. Hvala za rože, ampak upam, da bom, dokler bom lahko, 6. marca zjutraj vedno odšla na tržnico in si kupila šopek ranunkul. Kar sama. Kot gospodična Dallowayeva.
In ker je danes 8. marec, dan žena, bi rada napisala še to, kako pomembno se mi zdi, da znamo punce poskrbet zase. In si same sebi lepšati dneve. Kupovati rože in najljubše čokolade. Da gremo same s sabo na kavo. Neodvisne, samostojne, samosvoje in samo svoje. :*