Na Krekov trg sem dobro leto dni hodila na študentsko delo v otroško knjigarno. To so bili lepi časi, pa ne da zdaj niso, ampak biti v družbi otrok, jim brati pravljice in z njimi ustvarjati, ob tem pa biti v stiku s samimi lepimi zgodbami in ilustracijami ... in fajn sodelavci (maham vsem, ki to prebirate:) ... je bila zares krasna izkušnja. Pomladna in poletna jutra, ko sem hodila čez prazno mesto in pri tržnici zavila za vogal proti Lutkovnemu gledališču, zares pogrešam. Pa tudi naš kolač in kavo iz bližnje kavarnice. Te zraven Daktarija. Ta je bil takrat, dve leti nazaj, zaprt in le urbana legenda je njegov duh ohranjala pri življenju. Nekaj se je šušljalo, da bo notri klub za stand-up comedy, izkazalo pa se je, da bo Daktari ohranil svojo držo in nastala je zanimiva in posebna kavarna, v katero zdaj prav rada zaidem. Boste videli, zakaj! Za začetek pa toplo priporočam ogled filmčka, ki prikazuje obnovo razpadajočega lokala v prijeten kotiček za druženje. Zelo hendmejd.
V Daktariju mi je všeč ambient z več kotički za posedanje, cvetlični sedeži, preproge, stari stoli in zanimiv krožni tloris lokala. Ob dopoldnevih zna biti tam kar glasno in zasedeno, saj so ga za svojega kaj hitro vzeli srednješolci iz bližnjih šol. Ker je lokal v kleti, oken nima, to pa še posebej pride do izraza v rdeči sobi, saj je rdeča kar malo naporna barva, se pa ta prostor odkupi s pianinom in knjižnimi policami. Na podestu se ob večerih kdaj zgodi tudi kak koncert, tokrat pa je gospod komaj slišno škrabljal po tipkah. Daktari bo očitno postal moje mesto snemanja intervjujev, te fotke sem namreč posnela po pogovoru s Katjo, še prej pa si ga je za pogovor izbrala Zala.
