Nekaj vam moram priznat. Včeraj sem šla nekaj minutk zapravit v Galerijo Emporium. Ogledovala sem si torbe in si rekla: Lej, Katja, če ti bo kakšna reeees všeč in bo znižana na sprejemljivo ceno, jo boš kupila pa pika. In sta mi bili všeč celo dve, kar je, pri vseh grozotah, ki jih ponujajo bolj prestižne znamke, zame lep rezultat. Ampak ena je bila na voljo zgolj v oranžni barvi, čeprav mi je bil "kroj" res kul. Ampak okej, je bila za vogalom ena še lepša. Res lepa. Čisto zame. Pa čeprav je gor z zlatimi črkami napisana firma. Pa kaj, čisto zame. Selma. Res bi te imela. A dat za torbo, pa čeprav res lepo in res zame, več kot za najemnino s stroški vred, je, roko na srce, malo trapasto. In čeprav bom na Selmo težko pozabila, imam na spisku še nekaj predmetov, o katerih sem in tja razmišljam. Sanjarim tudi o novem domovanju in trgovinah s pohištvom in tudi avto pogrešam, Arčiju bi rada zrihtala kakšno družbo, svoje objave pa ustvarjala na malo večjem ekranu. Tko, najprej pridno doštudiram, potem si pa uresničim vsaj eno od zgornjih želja. Če bom ful ponosna nase, morda zapecam celo Selmo.
* Pa v resnici nisem material girl. Aja, pa nazadnje sem o torbi in ostalih dobrinah sanjarila tule. Je kar hecno brati svoje želje za nazaj. Ne štekam, da sem si želela MK uro? O bljak. Pa tudi Boston je že tako prežvečena torba, da imam že raje tole mojo zbirko doma.